Marko Tušek

Snovi - Velebit; 

 

206 x 111 x 4,5 cm; 

les, papir, železo, akril...;

1987 - 88

Naj bo gola realna snov, …zgolj taktilno, brez vsakršne iluzije. 
(Moj vstop v moderno sliko prve polovice 20. stoletja.)

​

Tehnologija. Tehnologija se res morda zdi marginalnega pomena za samo bistvo slike, vendar ne moremo zanikati, da je na primer renesančna - iluzionistična tehnologija slikanja doživela pravi evolutivni razvoj, natančno za potrebe iluzionistične slike. Barvne pigmente so kar najdrobneje zmleli, tako da človeškemu očesu niso več izdajali informacije o svoji tretji dimenziji. Za vezivo so uporabili laneno olje, ki je za razliko od starejše tempera tehnike omogočalo izredno mehko izdelavo modelacije, tako pomembne za imitacijo globine. Slikovni nosilec se je iz še vedno nekoliko “skrivenčene” deske - table spremenil v povsem ravno na podokvir napeto platno. Platno je bilo nato prevlečeno s klejno-krednim temeljem in obrušeno do popolne gladkosti. Na sami površini slikovne ploskve tako ni bilo več podatka o tretji dimenziji. Trodimenzionalnost slikovnega nosilca je izdajal le še rob. Ko pa še tega “zamaskira pozlačeni baročni okvir”, nastane pravo okno. Tako je bila ustvarjena idealna slikarska tehnologija prav v namen iluzornega preboja sicer dvodimenzionalne slikovne osnove.

​

Mnogi avtorji sodobnega časa, ki so se pred menoj soočali z nalogo eliminacije iluzije s slike, so hkrati mirno uporabljali “renesančno” tehnologijo, ki je bila usmerjena ravno v nasprotno - izničenje konkretnosti slikarskih materialov. 

​

Torej... za nove potrebe nova tehnologija. Grobo mlet star papir, zarjavele žice, stare cunje, papirji, kartoni, lepila, modelirne mase, kovinske mreže, lesene naplavine, vrvi, žeblji, deske, pesek..., vse je bilo pregneteno v novo homogeno telo slike. Barve slike so bile hkrati barve vgnetenih materialov, linije pa so namesto čopiča začrtale zvozljane vrvi, veje, žeblji..., ki so potovale skozi telo slike. Telo slike je vsebovalo cel razpon od že skoraj grobih objektov do fineje modeliranih materialov. Nekaj prostora je ostalo tudi za “stare barve iz tube”, vendar le nekaj.

​

Snovi. Še nekaj dodatnih starih žic sem vpletel v kovinsko mrežo - kot bi pripravljal armaturo za železobetonsko ploščo, ...na to osnovo sem nanesel grobo mlete stare časopise pomešane z lepilom in jih razpotegnil v nekakšno razbrazdano ploskev. Tu so še deske, vrvi in žeblji. Z velikim pleskarskim čopičem - skoraj omelom sem nanesel nekaj temnejših horizontalnih lazur, ki naj bi stabilizirale kompozicijo slike, zgoraj pa še pas modre, svetleče lakirane barve. To je hkrati edina klasična barva uporabljena na sliki. 

​

Velebit. Najprej so bile snovi in prepričan, da operiram le z njimi, je tudi slika nosila to ime. A dlje ko se je oddaljevalo moje srečanje s to sliko, bolj sem si moral priznati, da  je bilo ves čas v ozadju (vsaj v mislih) še nekaj. Spomini in vtisi, vsi shranjeni pogledi so bili tam. Pogledi na nekaj prostranega na robu morja, pomirjujoče mogočnega, od vremena in tisočletij oblikovanega v grobo skalno gmoto. Priznati sem ji moral še drugo ime - Velebit.

​

Odločitev I. Navkljub svojim drugačnim načrtom s sliko sem si moral priznati hkratnost različnosti. Hočeš-nočeš je telo slike konkretni trodimenzionalni objekt in prostor iluzoričnega dogajanja obenem. Torej če hočem sprejeti sliko takšno kot je v svoji samosvoji pojavnosti in živeti z njo v harmoničnem, razvijajočem se odnosu, lahko le sprejmem pragmatično odločitev in se lotim reševanja sobivanja realnosti in iluzornosti v sliki.

​

Slika kot objekt rada navezuje komunikacijo s prostorom - z realnim prostorom okoli nje. Zato je nagnjena k zajemanju prostora in širjenju - razpršitvi svojega telesa vanj. Možno je, da se ta proces nikjer ne zaustavi. Slika sestopi raz steno, a tudi problematika “Slike?” se takrat razprši v ambient in na povsem nove nivoje. Telo slike postane tako kompleksno, da s tem postane vprašljiva senzibilnost obvladovanja celote s strani ustvarjalca. Pod vprašaj pa se postavi tudi sama definicija slike.

​

Odločitev II. V želji, da se moja energija, pozornost in občutljivost ne razpršijo preveč na zgoraj omenjeno kompleksnost, in da mi slika ne uide s stene v ambient in postane nekaj drugega, sem sprejel pragmatično odločitev, oziroma nekakšno ohlapno, zasebno definicijo slike. Konec koncev sem se na začetku namenil ukvarjati s sliko!? Slika je torej nekaj (gledano s stališča fizične realnosti), kar je pretežno pozicionirano na steni in je prostor zgoščene vizualnosti in vizualne senzibilnosti.