top of page

PODSTAT

Snovi - Velebit

 

206 x 111 x 4,5 cm; 

les, papir, železo, akril...;

1987 - 88

Marko Tušek

Snovi - Velebit

Naj bo gola realna snov, …zgolj taktilno, brez vsakršne iluzije. 
(Moj vstop v moderno sliko prve polovice 20. stoletja.)

Tehnologija. Tehnologija se res morda zdi marginalnega pomena za samo bistvo slike, vendar ne moremo zanikati, da je na primer renesančna - iluzionistična tehnologija slikanja doživela pravi evolutivni razvoj, natančno za potrebe iluzionistične slike. Barvne pigmente so kar najdrobneje zmleli, tako da človeškemu očesu niso več izdajali informacije o svoji tretji dimenziji. Za vezivo so uporabili laneno olje, ki je za razliko od starejše tempera tehnike omogočalo izredno mehko izdelavo modelacije, tako pomembne za imitacijo globine. Slikovni nosilec se je iz še vedno nekoliko “skrivenčene” deske - table spremenil v povsem ravno na podokvir napeto platno. Platno je bilo nato prevlečeno s klejno-krednim temeljem in obrušeno do popolne gladkosti. Na sami površini slikovne ploskve tako ni bilo več podatka o tretji dimenziji. Trodimenzionalnost slikovnega nosilca je izdajal le še rob. Ko pa še tega “zamaskira pozlačeni baročni okvir”, nastane pravo okno. Tako je bila ustvarjena idealna slikarska tehnologija prav v namen iluzornega preboja sicer dvodimenzionalne slikovne osnove.

Mnogi avtorji sodobnega časa, ki so se pred menoj soočali z nalogo eliminacije iluzije s slike, so hkrati mirno uporabljali “renesančno” tehnologijo, ki je bila usmerjena ravno v nasprotno - izničenje konkretnosti slikarskih materialov. 

Torej... za nove potrebe nova tehnologija. Grobo mlet star papir, zarjavele žice, stare cunje, papirji, kartoni, lepila, modelirne mase, kovinske mreže, lesene naplavine, vrvi, žeblji, deske, pesek..., vse je bilo pregneteno v novo homogeno telo slike. Barve slike so bile hkrati barve vgnetenih materialov, linije pa so namesto čopiča začrtale zvozljane vrvi, veje, žeblji..., ki so potovale skozi telo slike. Telo slike je vsebovalo cel razpon od že skoraj grobih objektov do fineje modeliranih materialov. Nekaj prostora je ostalo tudi za “stare barve iz tube”, vendar le nekaj.

Snovi. Še nekaj dodatnih starih žic sem vpletel v kovinsko mrežo - kot bi pripravljal armaturo za železobetonsko ploščo, ...na to osnovo sem nanesel grobo mlete stare časopise pomešane z lepilom in jih razpotegnil v nekakšno razbrazdano ploskev. Tu so še deske, vrvi in žeblji. Z velikim pleskarskim čopičem - skoraj omelom sem nanesel nekaj temnejših horizontalnih lazur, ki naj bi stabilizirale kompozicijo slike, zgoraj pa še pas modre, svetleče lakirane barve. To je hkrati edina klasična barva uporabljena na sliki. 

Velebit. Najprej so bile snovi in prepričan, da operiram le z njimi, je tudi slika nosila to ime. A dlje ko se je oddaljevalo moje srečanje s to sliko, bolj sem si moral priznati, da  je bilo ves čas v ozadju (vsaj v mislih) še nekaj. Spomini in vtisi, vsi shranjeni pogledi so bili tam. Pogledi na nekaj prostranega na robu morja, pomirjujoče mogočnega, od vremena in tisočletij oblikovanega v grobo skalno gmoto. Priznati sem ji moral še drugo ime - Velebit.

Odločitev I. Navkljub svojim drugačnim načrtom s sliko sem si moral priznati hkratnost različnosti. Hočeš-nočeš je telo slike konkretni trodimenzionalni objekt in prostor iluzoričnega dogajanja obenem. Torej če hočem sprejeti sliko takšno kot je v svoji samosvoji pojavnosti in živeti z njo v harmoničnem, razvijajočem se odnosu, lahko le sprejmem pragmatično odločitev in se lotim reševanja sobivanja realnosti in iluzornosti v sliki.

Slika kot objekt rada navezuje komunikacijo s prostorom - z realnim prostorom okoli nje. Zato je nagnjena k zajemanju prostora in širjenju - razpršitvi svojega telesa vanj. Možno je, da se ta proces nikjer ne zaustavi. Slika sestopi raz steno, a tudi problematika “Slike?” se takrat razprši v ambient in na povsem nove nivoje. Telo slike postane tako kompleksno, da s tem postane vprašljiva senzibilnost obvladovanja celote s strani ustvarjalca. Pod vprašaj pa se postavi tudi sama definicija slike.

Odločitev II. V želji, da se moja energija, pozornost in občutljivost ne razpršijo preveč na zgoraj omenjeno kompleksnost, in da mi slika ne uide s stene v ambient in postane nekaj drugega, sem sprejel pragmatično odločitev, oziroma nekakšno ohlapno, zasebno definicijo slike. Konec koncev sem se na začetku namenil ukvarjati s sliko!? Slika je torej nekaj (gledano s stališča fizične realnosti), kar je pretežno pozicionirano na steni in je prostor zgoščene vizualnosti in vizualne senzibilnosti.

E - 70; 

 

226 x 192 x 12 cm;

les, pesek, papir, akril; 1991;

(Modrna galerija Ljubljana)

Stojim na robu ceste. Suho je in prašno. Mimo s precejšnjo hitrostjo pripelje kamion - prikoličar. Prihaja, ...nato je že tu in v delčku sekunde mimo. Prah. Nato spet tišina. Zavrtim si dogodek nazaj, ga upočasnim in opazujem, kaj se je pravzaprav zgodilo, kakšno je bilo to srečanje. Kamion, jaz in okolica. Celotno dogajanje, tako vizualno kot doživljajsko v mislih nekako ”kondenzira v enotno podobo”, ki zajema celoten dogodek od začetka do konca, tako zaustavljenega pa lahko vidim mnogo jasneje. Tako nekako gradim tudi sliko, le da so “dogodki”, ki jih zajema, kompleksnejši in se tičejo zame bistvenejših stvari.

Kalamaki;

 

250 x 125 x 20 cm; 

les, pesek, papir, steklo, akril...;

1989 - 90

Et in Arcadia ego

Kalamaki, ...divja morska obala, sipine, valovi in šopasta trava. Peščeni vihar. 
Narava. Navidez kaotično, v bistvu pa vse v najpopolnejšem redu. Mnogokrat sem osuplo obstal na kaki divji morski obali ali nedotaknjenem produ, ki ga je v ravno minuli povodnji “pospravila” reka. Na prvi pogled kot bi treščila bomba, vse vehementno razmetano naokrog, ...a ko malo bolje pogledaš, je vse do zadnjega zrna mivke na svojem mestu. Iz kamenčkov in nagnetenega vejevja si lahko natančno preberemo, kaj se je tu dogajalo. Kaj nas torej tako neverjetno privlači? Morda je to nekakšna osvobojenost narave, smiselnost, prostranost in kompleksnost. Vse to je človek izgubil, ko si je izgradil civilizacijo in se umaknil vanjo. 

 

Včasih sem bil glede slikarstva prepričan, da se ukvarjam zgolj z likovno in s stališča stroke angažirano problematiko. Sistematično, strogo, disciplinirano. Sčasoma sem si moral priznati, da gre pri slikanju hočeš - nočeš tudi za povsem druge, očitno pomembnejše procese kot je slikanje samo. Veliko raje o umetnosti vešče razglabljamo, kot pa razkrijemo negotovo podstat in priznamo, kako malo vemo o Bistvu. Moral sem si priznati, da v ozadju ves čas teče nekakšno razglabljanje, na katerega nimam nikakršnega vpliva. Slika ni drugega kot stranski produkt teh miselnih (?), meditativnih procesov, ko je zaključena je sicer še zanimiva, pa vendar nekakšen odpadek. Je kot prodna obala, ki ostane, ko se reka umakne. Najbrž vsakdo v sebi goji predstavo o nekakšnem bistvu vsega..., nekakšno podobo idealnega, h kateremu potem skušamo pripeljati svoje vsakdanje življenje. 

Arkadia? Zdi se, da smo jo že okusili, morda nam je obljubljena, morda je bila celo naš dom, a smo jo na nek nepojasnjen način izgubili? Po drugi strani pa nam vsakdanje življenje z vsemi svojimi vsakodnevnimi labirinti jemlje jasnost pogleda. Morda zato prostrana pokrajina, odprto nebo in globina širnega morskega horizonta delujejo tako blagodejno na jasnost misli in mojih predstav in hkrati vabijo na pot.

Et in Arcádia Ego; 

 

240 x 100 x 15 cm;

les, pesek, platno, papir, akril...; 

1998-99

ZENIT

Visoko. 2400 metrov nadmorske višine. Jasen, sončen zimski dan, s škripajočim snegom pod nogami. Nebo brez oblačka. Ko pogledam povsem navpično, ne vem, ali je nebo nad menoj še modro ali že kar črno. Skozi odprtino na nebu zrem naravnost v vesolje.

ZENIT 12:47; 

 

78 x 41 x 5 cm; 

les, platno, papir, akril...;

1997

POT

Dan se nagiba v večer. Sedem na rob pečine. V grmičevju ob meni ptice, pred menoj le še morje in neskončna praznina. Tiha prostranost horizonta. Čeprav popolna tišina, da lahko slišim svoje telo, izza obzorja čutim zvok, nekakšno mehko vibracijo. Vse jasneje me preplavlja občutek, da je v globini horizonta nekaj (pa ne Italija, kakor trdi zemljevid). Zdi se, da je vse  le zastor, ki se počasi odpira. Meglica, ki izda zdaj nekaj, zdaj nekaj. Kot da se prostor odpira, nad njim pa bo svoj mirni sij razlila še mnogo večja, nova nepojmljiva širina. Ta ne obljublja le osvoboditve naših utesnjenosti, pač pa nam bo spremenila naša življenja.

Klet. Čepeč na tleh sestavljam pozabljene kosce na platno. Izrežem odprtino, da nastajajoči podobi dam vsaj malo prostora. Lepim, prevlečem s papirjem. Lepilu in drobnim smetem počasi dodajam še barve. Najprej temne, sive, ki dele nastalega reliefa povežejo v enovito telo. Plast za plastjo se prepletajo barve in kosci. Telo slike nekje postaja homogeno, drugje spet zavoljo mnogih plasti luknjičavo in polno nekih nenavadnih prostorov. Nanašam modro. Prva plast, druga, ... Prej očitno konkretnost modrina nekako razblini, kot bi vse zalebdelo v novem prostoru, v sredini pa naenkrat zazija globina. Ta vabi podobno kot široka pokrajina. A zdaj to ni več globina obzorja, pač pa moj prostor, prostor, v katerega šele vstopam. Zdi se, da sem tja namenjen. 

POT;

 

100 x 80 x 5 cm;

les, platno, papir, akril...; 2003

bottom of page